Kaj ali kdo je Bog, predvsem pa kje je, se vedno sprašujemo. Seveda smo zdaj že naučeni, da je Bog pač povsod – v cvetu,v mravljici, v vsakem od nas… Pa smo ga kdaj zares začutili? Kakšno je naše izkustvo Boga? Zakaj Jezusa še do danes nismo sneli s križa in, ali se Boga bojimo? Odgovore na taka in podobna vprašanja nam nevsiljivo ponuja Nara Petrovič, avtor knjige, predvsem pa nam da misliti, da enoznačnega odgovora ni, predvsem pa ga ne bomo našli zunaj sebe…
»Ne bom presenečen, če bo bralec te knjige najprej hotel vedeti, ali zagovarjam obstoj ali neobstoj boga, religijo ali ateizem, ezoteriko ali znanost. Eni bodo po naslovu, kakršen krasi platnico, pričakovali resno argumentacijo na podlagi verskih avtoritet ali dialektične filozofije, drugi angele in mojstre, tretji ekstazo in ljubezen, četrti posmeh in cinizem. Konec koncev je božje še danes področje skrajnosti – osupljive dobrodelnosti in strašljivega morjenja, mistične odprtosti in morbidnega fanatizma, ledene resnosti in zafrkljivega posmeha.
Oh! Se vam zdi, da sem pomešal pojme? Da pripisujem bogu in božjemu, kar gre pripisovati le človeku? Prosim, ne oklepajte se nobene besede, nobene trditve, dokler ne preberete vsaj še naslednji odstavek, naslednjo stran, naslednje poglavje! Zavedam se, da je misel, s katero sem začel, silno globoka in obširna, tako polemična, zapletena in skrivnostna, da terja debelo nit argumentacije, da bi ji prišel do dna. Zato vas moram zaprositi za potrpljenje. Nazadnje se bo pred vami izrisala jasna slika o vas in bogu, o svetosti in iluziji, ter seveda, o tistem skrivnostnem risalnem žebljičku, ki ste ga morda opazili v podnaslovu.
Toda vrnimo se k vprašanju o mojem prepričanju glede obstoja boga. Odgovoriti ne morem drugače, kot z analogijo:
Predstavljajte si da hodite po ostrem grebenu zelo dolgega, visokega in ozkega gorovja, ki se vije od vzhoda proti zahodu. Z vrha se razprostira odličen razgled na obe strani. Na sončni strani vidite, kako ljudje vzklikajo, da gorovje obstaja. Nekateri preprosto stojijo ob vznožju in se ne premikajo, nekateri plezajo proti vrhu, nekateri se spuščajo, nekateri so veseli, nekateri žalostni.
Na senčni strani gorovja stojijo enaki ljudje, le da ti vzklikajo, da gorovje ne obstaja, kajti prebivajo v njegovi temni senci, v kateri se skoraj nič ne vidi. V soju lučk se izrisuje podobna slika kot na sončni strani hriba: nekateri preprosto stojijo ob vznožju in se ne premikajo, nekateri plezajo proti vrhu, nekateri se spuščajo; nekateri so veseli, nekateri žalostni.
Takó življenje teče z gorovjem ali brez gorovja. Teče pa vedno v gorovju, na gorovju in z gorovjem. Kajti gorovje je bog, ki nosi telesa in duše ljudi, vanj so usmerjene njihove misli, vanj vrtajo njihovi pripomočki in aparati – podaljški njihove radovednosti – naj stojijo na sončni ali na senčni strani.
Pristopite k branju te knjige, kot da ste na sproščenem sprehodu po ostrem grebenu – sproščenem, a tudi težavnem, kajti na ozkem robu morate venomer biti budni in pozorni, da ne zgrmite v prepad, posebej kadar boste zrli v globino daleč spodaj. Včasih boste pogledali na desno, svetlo stran, včasih na levo, temno stran. S tem, ko boste opazovali ljudi, boste opazovali sebe. Brez sodb ali pridig boste spremljali, kakšen je odnos obojih ljudi do gorovja in kaj se lahko od njih naučite.
Če boste znali gledati brez predsodkov in sprejemati nauke z obeh strani vse do konca grebena, se boste nazadnje morda naučili uporabljati boga, kakor bi on najverjetneje hotel. On, ne pa vi ali vaša verska avtoriteta! Najverjetneje – saj to niso navodila od boga, ampak od človeka. Ni kanalov, ni virov, ni mistike – le tisti bog, ki ga boste morda začutili nekje »v zraku«, med sabo in to knjigo, med sabo in svetom, v katerem čudežno prebivamo. Boga ni v stvareh in idejah, je nekje vmes.«
Grosuplje: Žarek, 2009; 91 str.
Vir: http://sites.google.com/site/narapetrovic/
Knjiga ni nova, a ko jo bereš, je tako, kot bi bila napisana včeraj. Stvari se v desetletju in nekaj let niso bistveno spremenile. Med najbolj žalostne ugotovitve spada tale, da se ženske, ki dosežejo vodilni položaj začnejo obnašati po sindromu kraljice-matice čebele. Nobeni drugi ne dovolijo več priti niti v bližino vrha. One so pač izjeme v moškem pravilu, za vse ostale velja pa tradicionalno pojmovanje delitve moških in ženskih vlog. Včasih se ženske na vodilnih položajih počutijo "krive" in zato skušajo niti nad povprečne v vseh kategorijah, tudi gospodinjskh, kar vodi k izčrpavanju, izgorevanju. "Ženski stil vodenja", ki je bolj demokratičen, razumevajoč, obrnjen k ljudem, je stil menedžerskega vodenja, ki prihaja. Organizacije ne bodo strukturirane kot hierarhična piramida, ampak bolj kot orkester ali pajčevina. To nam daje upanje, da se bodo ženske pojavljale na vodilnih mestih večkrat. Pa tudi v politiki in še kje drugje, da nas ne bodo ravno sodili po nekaj primerkih v politiki. (Saj pri nekaterih posameznicah zavijam z očmi, ko posiljujejo s svojim mnenjem, ki je bolj papeško od papeža. Mogoče jih prav zato, ker so ženske, še bolj strogo sodim, saj mislim, da bi morale biti pametnejše od svojih moških kolegov. Včasih me izvajanje gospodinjske logike v politiki spravlja ob živce.)
